So mi dali te, ki dan kradejo, so mi dali prevarante.
Zdaj ne vem, če bi našel domov, zato drugam bom šel.
Daj, če nisi dojel in nisi verjel, ti povem le:
Že bo jutro naslednjega dne in smejal se bom drugje.
(Ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam, sam si?!)
So mi dejali, da sam bom ostal.
So mi dajali osamljeni stol.
Ne mine dan, ko ne nosim okov.
Do nadaljnega bo vse lepo, z belo senco za mano.
Meni Sonce in Luna sta to, kar njej je moje telo.
Zdaj, ko hodim naprej in vidim naprej, govorim le:
že bo enkrat nastopil ta dan, ko ne bom več sam.
(Ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam, sam si?!)
So mi dejali, da sam bom ostal.
So mi dajali osamljeni stol.
Ne mine dan, ko ne nosim okov.
Le kako, le kako
bi dejal v slovo, da ne mislijo name?
Saj ne vem, saj ne vem,
kaj nastalo bi potem, po koraku izbranem.
Mi Luna naj posije na mesto izgubljeno.
Le takrat potopil bi vse, kar izdalo bi me.
(Ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam, sam si?!)
So mi dejali, da sam bom ostal.
So mi dajali osamljeni stol.
So mi dejali, da sam bom ostal.
So mi dajali osamljeni stol.
